Kljub dejstvu, da se v zadnjih letih razmerje med zidano in leseno gradnjo povečuje v prid drugi ter da se vedno bolj širi zavedanje o pomenu trajnostnih načel, svojih naravnih danosti še vedno ne znamo izkoristiti, kakor bi jih lahko. Slovenija je za Finsko in Švedsko tretja najbolj gozdnata država v Evropski uniji, z letnim prirastom več kot osem milijonov kubičnih metrov lesa. Nezadostna konkurenčnost gozdno-lesnega sektorja, neurejene in celo prekinjene gozdno-lesne predelovalne verige pa so razlog, da domačega lesa ne izkoriščamo dovolj, večino ga izvozimo, domača lesnopredelovalna panoga pa propada.

Prepričani smo, da bi morali našo industrijo pre­usmeriti v proizvodnjo lesnih izdelkov z najvišjo dodano vrednostjo. Vendar predelava lesa brez porabe ne bo zaživela, zato je treba potrošnike ozaveščati in spodbujati, da se bodo zavestno odločali za izdelke in objekte iz lesa. Povpraševanje po lesnih izdelkih bo pospešilo tudi proizvodnjo, ki bo slonela na naši edini razpoložljivi surovini – lesu.

Širjenje mestnih območij zahteva neprestano ustvarjanje dodatne infrastrukture na področju transporta, omrežij (voda, kanalizacija, elektrika) in storitev, ki niso samo stroškovno zahtevne, temveč zahtevajo tudi različne vire (materiali, energija itd.). Namesto izdajanja dovoljenj za razpršeno gradnjo, ki se zajeda v pokrajino in naravne vire, je treba spodbujati politiko bivanja, ki združuje prebivalstvo in storitve in zmanjšuje porabo virov. Združevana, kompaktna mesta in vasi imajo veliko prednosti. Mobilnost se lahko organizira z javnim transportom, poleg tega se splača ponujati daljinsko ogrevanje in hlajenje. Občine naj bi si skupno in z udeležbo prebivalstva pridelale lokalne in regionalne strategije za prostorsko načrtovanje.